Zasnova umestitve objektov v prostor temelji na kontekstu širšega prostora. Kompleks objektov je umeščen v prostor tako, da nadaljuje urbanistični red, pri čemer zaključuje longitudinalni pas do odprtega zelenega prostora. Vzpostavi se nov odnos do obstoječe urbanistične zasnove, pri čemer se omogoča pestrost dostopov glede na gravitacijsko območje (glavni peš dostop se naveže na povezavo z Vrtnico, omogoči se prehodnost širšega območja (tudi za intervencijo), prometna in servisna zasnova se loči od programske...) in programsko opredelitev posameznih delov območja. Zasnova gradi na visoki stopnji preglednosti območja, kar omogoča dobro funkcionalnost specifičnega programa. Temu primerna je potreba po prostorski raznolikosti z možnostjo prilagajanja različnim programskim zahtevam in kontekstualnosti posamezne mikrolokacije. Z umestitivijo zunanjih programov in novega objekta je smiselna razdelitev območja na dva dela: Dostopno območje (1) Območje prometnic, parkirišč, povezovalnih poti in glavne dostopne pešpoti. Dostopno območje, ki napaja celotno območje natečajne naloge je namenjeno glavni dovozni poti in parkiranju. Na koncu dostopnega območja je uvoz v garažo in krožno obračališče, ki omogoča nemoteno kroženje prometa. Od tu naprej je z rampo zamejeno območje nadzora za potrebe specifičnega programa. Nadzorovano območje (2) Območje nadzorovanega prometa obsega na novo umeščen športni objekt, objekt Vrtnico, deponijo in zunanje površine. Celostna zasnova območja je poenotena na način t.i. inkluzivnega oblikovanja, ki omogoča nemoteno uporabo vsem uporabnikom prostora. V ta namen je območje zamejeno od glavnih prometnih poti. Na območju nadzorovanega prometa imajo prednost pešci in specifični uporabniki prostora, katerim je v celoti prilagojeno oblikovanje enovitega tlakovanega območja z umestitvijo posameznih programskih sklopov za potrebe izobraževanja, terapije in športnih aktivnosti. Medtem, ko je dostopno območje (1) oblikovano kot klasični urbani mestni prostor, kjer se uporabniki lahko učijo premagovati realne mestne prostorske ovire (pločnik, cestišče, kolesarska steza, rampe, prehodi, semaforji, prometni znaki, ipd.), pa območje nadzorovanega prometa (2) omogoča uporabnikom prilagojen zunanji prostor kot učilnico na prostem. Za potrebe slepih in slabovidnih je speljan premišljen sistem talnih oznak, ki omogoča jasno orientacijo v prostoru in povezanost vseh programskih sklopov območja. Talni sistem oznak pa ima tudi vlogo omejevanja, saj s svojo kontrastno pojavnostjo označuje gravitacijska območja uporabnikov prostora, zaradi česar so vozniki še toliko bolj previdnejši. Oblikovanje temelji na uporabi kontrasta, kot osnovnega oblikovalske elementa, ki se odraža tako v prostorski zasnovi, razporeditvi posameznih programskih sklopov, kot tudi v tlakovanju, izboru rastlin in materialov. Tako je tudi prehod iz dostopnega območja (1) v nadzorovano (2) nakazan z kontrastom zarpto/odprto, temno/svetlo, ki se ga doseže s pomočjo prostorske razmestitve višje drevnine. Poleg drevnine in ostale zasaditve (strižene in prostostoječe žive meje, pokrovnic, trajnic in travnatih površin), pa funkcijo prostorske identitete in orientiranosti nosijo še tlakovanje in urbani elementi. Varno in uporabno vrednost prostora tako tvorijo še številni urbani elementi, klopi, terase, ograje, količki, skale, športna oprema, igrala itd., vsa smiselno vpeta v potrebe posameznih programskih sklopov. Oblikovanje zunanjega prostora kot učilnice na prostem omogoča: neposreden stik z naravo pri izvajanju učnih aktivnosti, razvijanje sposobnosti opazovanja, beleženja, zbiranja, urejanja in primerjanja podatkov, opredeljevanja problemov in iskanja rešitev, učenje iskanja bistva, izdelave modelov, razvijanje sposobnosti za izražanje, razvijanje čutov, motorike in drugih fizičnih sposobnosti, razvijanje sposobnosti za odločanje in osebnostnih lastnosti, ter razvijanje čuta za odgovornost, sodelovanje pri ustvarjanju vrta in njegovem življenju, urjenju ročnih spretnosti, pridobivanje uporabnih znanj.